Spodnji prispevek je nekoliko skrajšani del besedila, ki ga je utemeljiteljica COVIRIAS, Martina Puc, pripravila kot uvod v zbornik prvega COVIRIAS srečanja pred skoraj 10 leti. Pisalo se je leto 2010, COVIRIAS je takrat organiziral prvo srečanje na temo prehranskih dopolnil, z naslovom Prehranska dopolnila s poudarkom na probiotikih med lekarno, trgovino in internetom.
Zahvaljujemo se Lekarni Dravlje in njeni lastnici, magistri Milovanovič, ter družbama Ewopharma in Medis za začetno podporo. Brez vas ne bi postali to, kar smo danes. Hvala vam!
Uvodnik v zbornik
Avtorica: mag. Martina Puc, mag. farm., spec., MBA, marec 2010
Skoraj 15 let je minilo od dne, ko sem nastopila na delovno mesto Poslovne sekretarke Komisije za registracijo Pomožnih zdravilnih sredstev. Za tiste mlajše, ki se sprašujete, kaj pa so to, krajše pojasnilo. V skupino Pomožnih zdravilnih sredstev so sodili mejni izdelki, od čajev in vitaminsko mineralnih pripravkov, preko sanitetnega materiala in diagnostike do implantatov. Poenostavljeno bi v to skupino umestili vse izdelke z namenom lajšati težave in nekatere simptome, ki ne sodijo med zdravila. Gotovo bi med Pomožna zdravilna sredstva sodili današnji medicinski pripomočki. Z razmišljanjem, ali bi lahko prehranska dopolnila uvrstili mednje, pa bi hitro prišli v dvome. Pri prehranskih dopolnilih imamo opravka s „skoraj” indikacijami, o zagotavljanju in kontroli kakovosti teh izdelkov pa ne vemo praktično nič.
Kaj se je torej na tem področju zgodilo v teh 15 letih? Smo z vstopom v EU na boljšem?
Prepričana sem, da smo vsi bolje informirani, za kar se lahko zahvalimo predvsem internetu. Z nekaj časa se lahko vsak pouči o postopkih, ki potekajo na pristojnem ministrstvu.
Prav tako lahko dobimo na internetu informacije o številnih izdelkih. Vsi smo priče povečani ponudbi števila izdelkov, dobaviteljev in proizvajalcev in lahko bi razširili reklo: „Za vsako bolezen travca raste” na „Za vsako težavo se pilula najde”. Ne gre le za to, da smo po osamosvojitvi odprli meje, proizvajalci so prišli do mnogih odkritij, ki jih preko svojih izdelkov nudijo potrošniku. Še ni minilo petnajst let kar so se pojavili prvi, posebej označeni probiotični izdelki na slovenskem trgu. Živilska industrija je prva prepoznala in začela tržiti njihov vpliv na človeški organizem. Probiotiki pa niso edina sestavina, ki jo najdemo v celem spektru izdelkov, od živil, prehranskih dopolnil pa do zdravil. Nemalokrat živilska industrija orje ledino in obenem omogoča uživanje nekaterih sestavin zelo širokemu krogu ljudi.
Med študijem se farmacevti dodobra spoznamo s farmacevtsko proizvodnjo, kar pa za proizvodnjo živil in prehranskih dopolnil oz. druge standarde kakovosti razen GMP težko rečemo. Seveda se izdelovalci prehranskih dopolnil med seboj razlikujejo. Izbrali smo enega od njih, da na primeru probiotikov spoznamo, v kaj je usmerjena njihova pozornost, v čem so razlike med njimi, farmacijo in čisto živilsko industrijo.
Farmacevti ne moremo mimo vprašanja o treh dimenzijah izdelka, ki smo jih vajeni na področju zdravil, to so varnost, kakovost in učinkovitost in s tem povezano kakovostjo dobaviteljev in proizvajalcev. Vendar prehranska dopolnila kot živila in ne zdravila državni organi oz. inštitucije ne spremljajo pred vstopom na trg glede vseh teh dimenzij.
Ali je z odgovornostjo proizvajalca torej postalo vseeno, kje dobimo prehransko dopolnilo, v trgovini, na internetu ali v lekarni? Seveda v lekarni lahko dobimo poleg izdelka še strokovni nasvet. Pa vendar, kaj pomeni, če je izdelek v lekarni? Da je zagotovo kakovosten, varen in učinkovit? Da imajo dobavitelji in proizvajalci sistem, ki vse to zagotavlja za vsako serijo in vsak izdelek? Kdo in s kakšnimi merili dela to selekcijo?
Vsi v tej stroki vemo, da potrošniki izdelkom, ki jih kupijo v lekarnah in specializiranih trgovinah, bolj zaupajo. Utemeljeno. Tam so usposobljeni strokovnjaki, ki poleg dolgoletne izobrazbe opravijo še poseben strokoven izpit preden lahko stopijo za pult. Lekarniška dejavnost je del primarne zdravstvene dejavnosti, zato je zakonodajalec zagotovil sistem, ki predpisuje, kdo lahko v lekarni deli izdelke in o njih svetuje. Poleg tega so lekarnarji in strokovnjaki v specializiranih trgovinah zavezani stalnemu in kontinuiranemu izobraževanju
S področja zdravil smo vajeni, da je vmesni člen med maloprodajo in izdelovalcem veledrogerija, ki preprečuje neposredni vpliv industrije. Ker prehranska dopolnila niso zdravila, vmesni člen ni predpisan. Tako stanje pa pušča možnost za različne interpretacije, kaj je v redu in kaj ni, zakonske, etične in moralne. Vsakdo v verigi prehranskega dopolnila od izdelovalca do potrošnika sam izbira dobavitelje in izdelke. Odprto vprašanje ostaja oblikovanje strokovno utemeljenih kriterijev za tako izbiro.
Okolje je dejavnik kakovosti, na katerega kar malo pozabljamo pri presoji prehranskih dopolnil. Če pogledate spletne strani tako farmacevtskih proizvajalcev kot živilske industrije, so kar praviloma zavezani družbeni odgovornosti in varovanju okolja, če že ne trajnostnemu razvoju. Nekateri izdelki prehranskih dopolnil na trgu že nosijo oznake „eko”, „bio” in podobno. Glede na zasičenost trga gotovo ni nemogoče začeti s selekcijo tudi s temi kriteriji.
