Tudi terapevti pri svojem delu pogosto uporabljajo in svetujejo prehranska dopolnila. Ker pa ne gre za zdravila, morajo upoštevati, kaj to za uporabnike pomeni.
Zakonodaja o živilih opredeljuje minimalne standarde, ki jih morajo izpolnjevati vsi izdelki, ki vstopajo na trg kot prehranska dopolnila. Varnost je, tako kot za vsa živila, v veliki meri vezana na mikrobiološko kakovost, odsotnost težkih kovin in sledljivost vsake serije, ki omogoča njihove odpoklice s trga, kadar je to potrebno.
Pomembna je tudi deklaracija na izdelku ter informacije in podatki, ki jih ta mora vsebovati. Z zakonodajo predpisana kakovost je tako povezana predvsem z varnostjo. Govorimo lahko o minimalni kakovosti, saj ji morajo ustrezati prav vsi izdelki na trgu v tej kategoriji. Ločiti jo moramo od nadstandardne kakovosti, ki je neobvezna, pa vendar se zanjo nekateri proizvajalci odločijo, da bi izkazali nadstandardno kakovost svojih izdelkov. Gre za različne prostovoljne standarde. Zelo razširjeni so, denimo, standardi zagotavljanja kakovosti proizvodnje, npr. iz serije ISO 9001. Obstajajo pa tudi manj znani standardi kakovosti izdelkov, npr. IRRK standard o kakovosti prehranskih dopolnil s probiotiki.
Na letošnjem srečanju Združenja za integrativno medicino Slovenije v Gornji Radgoni smo pripravili prispevek Kaj mora vsak terapevt vedeti o prehranskih dopolnilih, ki si ga – poleg ostalih prispevkov – lahko preberete v zborniku Gornja Radgona 2018.
